Spletna stran Psiholoških obzorij uporablja piškotke za namene avtentikacije uporabnikov po prijavi na spletno stran, morebitno stalno prijavo na željo uporabnika in za namen beleženja števila ogledov posameznih strani Psiholoških obzorij.
Ali se strinjate, da na vaš računalnik (brskalnik) naložimo piškotke za te namene? Svojo odločitev lahko kasneje tudi spremenite na strani Zasebnost.

Želim izvedeti več

Psihološka obzorja :: Horizons of Psychology

Znanstveno-strokovna psihološka revija Društva psihologov Slovenije

Indeksirana v:
Scopus
PsycINFO
Academic OneFile

Smo člani DOAJ in CrossRef

sien
VSEBINA ZA AVTORJE PREDSTAVITEV UREDNIŠTVO POVEZAVE

Iskalnik

Moj račun

Članki z največ ogledi

 

« Nazaj na Letnik 15 (2006), Številka 3

flag Go to the article page in English / Pojdi na angleško stran članka


Recipročni model izgorelosti (RMI): prikaz povezave med interpersonalnimi in intrapersonalnimi dejavniki

Andreja Pšeničny

pdf Polno besedilo (pdf)  |  Ogledi: 42  |  flagNapisan v slovenščini.  |  Objavljeno: 30. januar 2007

Povzetek: Izgorelost bi najkrajše definirali kot kronično stanje skrajne psihofizične in čustvene izčrpanosti. Izgorevanje poteka v zaporednih fazah od stanja izčrpanosti preko stanja ujetosti do stanja adrenalne izgorelosti. Sindrom adrenalne izgorelosti je zadnja stopnja procesa izgorevanja, ko v telesu zaradi funkcionalne blokade hipotalamus-hipofizno-adrenalne osi nastopi sekundarna insuficienca kortizola. Izgorelost in depresija sta dve različni motnji, ki imata nekaj sorodnih simptomov, vendar obstajajo tudi bistvene razlike med njima (npr. raven kortizola, samopodoba). Raziskovalci ta sindrom povezujejo skoraj izključno s stresi v delovnem okolju (interpersonalni dejavniki). Šele v zadnjem času se usmerjajo tudi na osebnostne značilnosti oseb, ki izgorijo (intrapersonalni dejavniki). Recipročni model izgorelosti povezuje obe vrsti dejavnikov in pojasnjuje, zakaj v enako obremenilnih okoliščinah izgorijo le nekateri. Izhaja iz osebnostnih značilnosti, ki pripeljejo do vstopanja in vztrajanja v nerecipročnih življenjskih in delovnih odnosih, ter opozarja tudi na vlogo socializacije pri oblikovanju teh lastnosti. Izhodišče recipročnega modela izgorelosti je namreč odnos posameznika do zadovoljevanja svojih temeljnih potreb, njegov vrednostni sistem in povezava med zadovoljenostjo temeljnih potreb (pridobivanjem energije) z izgorevanjem in izgorelostjo (izčrpavanjem energije). Recipročni model izgorelosti odpira vrsto novih vprašanj, še posebej v odnosu med osebnostnimi lastnostmi, zadovoljstvom z življenjem in vrednotami ter tveganim vedenjem za izgorevanje, kakor tudi v vplivu celostnih življenjskih okoliščin na izgorevanje.

Ključne besede: sindrom adrenalne izgorelosti, recipročni model izgorelosti, potrebe, samopodoba, osebnostne lastnosti, vrednote


« Nazaj na Letnik 15 (2006), Številka 3