Spletna stran Psiholoških obzorij uporablja piškotke za namene avtentikacije uporabnikov po prijavi na spletno stran, morebitno stalno prijavo na željo uporabnika in za namen beleženja števila ogledov posameznih strani Psiholoških obzorij.
Ali se strinjate, da na vaš računalnik (brskalnik) naložimo piškotke za te namene? Svojo odločitev lahko kasneje tudi spremenite na strani Zasebnost.

Želim izvedeti več

Psihološka obzorja :: Horizons of Psychology

Znanstveno-strokovna psihološka revija Društva psihologov Slovenije

Indeksirana v:
Scopus
PsycINFO
Academic OneFile

Smo člani DOAJ in CrossRef

sien
VSEBINA ZA AVTORJE PREDSTAVITEV UREDNIŠTVO POVEZAVE

Iskalnik

Moj račun

Članki z največ ogledi

 

« Nazaj na Letnik 17 (2008), Številka 2

flag Go to the article page in English / Pojdi na angleško stran članka


Kognitivnopsihološke teorije samomorilnega vedenja

Saška Roškar

pdf Polno besedilo (pdf)  |  Ogledi: 54  |  flagNapisan v slovenščini.  |  Objavljeno: 11. avgust 2008

Povzetek: Samomorilno vedenje je posledica hkratnega delovanja več dejavnikov. V osnovi gre za prepletanje dveh vrst dejavnikov tveganja, in sicer genetskih dejavnikov in dejavnikov okolja, ki se izrazijo v obliki socioloških, bioloških in psiholoških dejavnikov. V literaturi zato ne zasledimo enotne teorije samomorilnega vedenja, in čeprav nekatere pokrivajo oz. obravnavajo vse dejavnike, se med seboj razlikujejo glede tega, kateri dejavnik tveganja postavljajo v ospredje. Eden izmed vidikov samomora, ki je v zadnjem času deležen precejšnje pozornosti, je nevropsihološko in kognitivno delovanje samomorilno ogroženih oseb. Teorija, ki se v literaturi največkrat omenja v povezavi s psihološkimi dejavniki tveganja za samomor, je teorija krika bolečine, ki samomor pojmuje kot odgovor na situacijo, v kateri so istočasno prisotni občutki poraza, ujetosti in nerešljivosti. Prisotnost vseh treh dejavnikov naj bi sprožila občutke brezupa. Nadgradnjo in dopolnitev te teorije predstavljajo psihobiološki modeli samomorilnega vedenja, predvsem psihobiološka teorija dveh komponent ranljivosti za samomor, ki pomaga razumeti, zakaj nekatere osebe z depresijo razvijejo samomorilno vedenje, druge ne. Obe omenjeni teoriji predvidevata slabše kognitivno delovanje samomorilno ogroženih oseb. Avtorji še vedno raziskujejo, ali gre za trajne ali prehodne kognitivne primanjkljaje. Kaj se dogaja s kognitivnimi funkcijami po izboljšanju razpoloženja, obravnava teorija diferencialne aktivacije. Namen pričujočega prispevka je predstaviti, povezati omenjene obstoječe teorije ter iz skupnih spoznanj podati implikacije za prakso.

Ključne besede: samomor, kognitivne zmožnosti, depresija


« Nazaj na Letnik 17 (2008), Številka 2