Spletna stran Psiholoških obzorij uporablja piškotke za namene avtentikacije uporabnikov po prijavi na spletno stran, morebitno stalno prijavo na željo uporabnika in za namen beleženja števila ogledov posameznih strani Psiholoških obzorij.
Ali se strinjate, da na vaš računalnik (brskalnik) naložimo piškotke za te namene? Svojo odločitev lahko kasneje tudi spremenite na strani Zasebnost.

Želim izvedeti več

Psihološka obzorja :: Horizons of Psychology

Znanstveno-strokovna psihološka revija Društva psihologov Slovenije

Indeksirana v:
Scopus
PsycINFO
Academic OneFile

Smo člani DOAJ in CrossRef

sien
VSEBINA ZA AVTORJE PREDSTAVITEV UREDNIŠTVO POVEZAVE

Iskalnik

Moj račun

Članki z največ ogledi

 

« Nazaj na Letnik 12 (2003), Številka 3

flag Go to the article page in English / Pojdi na angleško stran članka


Identiteta psihologije, psihološke paradigme in konstruktivizem: perspektiva socialne paradigme v psihologiji

Janek Musek

pdf Polno besedilo (pdf)  |  Ogledi: 19  |  flagNapisan v slovenščini.  |  Objavljeno: 18. september 2003

Povzetek: Za vsako znanost je zdravo, da od časa do časa reflektira svoj lastni položaj in svojo vlogo tako v odnosu do drugih znanosti kot v odnosu do svoje družbene prakse (če jo sploh ima). Psihologi so od nastanka znanstvene psihologije pogosto postavljali vprašanja glede identitete in eventualne krize lastne znanosti in – kot je medtem pokazal čas – navadno napačno odgovarjali na ta vprašanja. Psihologija že dolgo ni več v letih ko bi morala iskati lastno identiteto. Vendar je v mnogih pogledih svojevrstna znanost. Opredeljuje jo paradigmični rez med t.i. lockovsko in kantovsko (objektivno in fenomenološko) psihologijo, kar je posledica sicer povsem legitimnih, vendar radikalno drugačnih pristopov k psihološki problematiki. Na ta rez se navezujejo tudi "paradigme" v socialni psihologiji, med njimi tudi socialni konstruktivizem. V razpravi skušam pokazati, da se lahko socialni konstruktivizem dobro opre na teoretski aparat kognitivne psihologije, da pa na drugi strani temelji na napačnem razumevanju odnosa med človekovo (biološko in evolucijsko oblikovano) naravo ter sociokulturnimi vplivi. Človek je socialno in kulturno bitje po svoji naravi. Ni človekova narava posredovana s kulturo, temveč obratno, kulturo posreduje človekova narava. Toda v tej naravi je človek gensko programiran kot socialno, učeče se, kulturno in – če hočemo – duhovno bitje, torej bitje, ki ustvarja kulturo, v kateri se oblikuje kot individuum. Genska oprema v tem primeru pomeni tudi možnost za večji vpliv socialnega in kulturnega okolja. Ustrezno gledanje na rešitev tradicionalne dileme kultura – natura (okolje – dednost), ki jo omogoča močno povečano znanje o delovanju genoma, nam lahko pomaga tudi pri opuščanju drugih napačnih predpostavk in zaključkov, kar dogmatsko zasidranih v pretekli psihologiji.

Ključne besede: psihologija, socialna psihologija, konstruktivizem, identiteta, genetika


« Nazaj na Letnik 12 (2003), Številka 3