Spletna stran Psiholoških obzorij uporablja piškotke za namene avtentikacije uporabnikov po prijavi na spletno stran, morebitno stalno prijavo na željo uporabnika in za namen beleženja števila ogledov posameznih strani Psiholoških obzorij.
Ali se strinjate, da na vaš računalnik (brskalnik) naložimo piškotke za te namene? Svojo odločitev lahko kasneje tudi spremenite na strani Zasebnost.

Želim izvedeti več

Psihološka obzorja :: Horizons of Psychology

Znanstveno-strokovna psihološka revija Društva psihologov Slovenije

Indeksirana v:
Scopus
PsycINFO
Academic OneFile

Smo člani DOAJ in CrossRef

sien
VSEBINA ZA AVTORJE PREDSTAVITEV UREDNIŠTVO POVEZAVE

Iskalnik

Moj račun

Članki z največ ogledi

 

« Nazaj na Letnik 13 (2004), Številka 2

flag Go to the article page in English / Pojdi na angleško stran članka


Kognitivne posledice več let po hudi kraniocerebralni travmi v otroštvu

Janez Ravnik, Matej Lipovšek, Alenka Sever in Katarina Bračič

pdf Polno besedilo (pdf)  |  Ogledi: 24  |  flagNapisan v slovenščini.  |  Objavljeno: 31. avgust 2004

Povzetek: Pri kognitivni oškodovanosti otrok po kraniocerebralni travmi je dolgo prevladovalo mnenje, da zanjo velja t.i. Kennardin princip: mlajši kot je otrok v času poškodbe, blažje bodo posledice. Namen naše raziskave je bil ugotoviti obseg kognitivne oškodovanosti več let po hudi kraniocerebralni travmi v otroštvu, oceniti vpliv starosti ob poškodbi ter uporabnost nekaterih kliničnih dejavnikov za dolgoročno napoved okrevanja. Z nevropsihološkimi testi smo testirali šestnajst otrok oz. adolescentov, ki so pred vsaj šestimi leti utrpeli hudo kraniocerebralno travmo. Kljub odsotnosti nevroloških izpadov pri večini pa je bila pri eni osmini do eni polovici še vedno prisotna oškodovanost različnih kognitivnih funkcij. Najpogosteje je bil oškodovan spomin. Udeleženci, ki so bili v času poškodbe stari več kot šest let, so imeli v povprečju boljše rezultate na praktično vseh testih v primerjavi z mlajšimi. Starost je najbolj vplivala na oškodovanost funkcij čelnih možganskih režnjev. Klinični dejavniki so imeli omejeno napovedno vrednost, za najbolj uporabno se je izkazalo trajanje kome. Rezultati kažejo trend, ki nasprotuje Kennardinemu principu: mlajši kot je otrok, hujše so posledice kraniocerebralne travme. Za otroke po tovrstni poškodbi je potrebna ustrezna dolgotrajna obravnava njihove kognitivne oškodovanosti.

Ključne besede: kraniocerebralna travma, nevropsihološki testi, kognitivne funkcije, spomin, inteligentnost


« Nazaj na Letnik 13 (2004), Številka 2